• Spoštovani! Za vse, ki prihajate v Zdravstveni dom Novo mesto, želimo poskrbeti kot da ste naši najdražji, naši starši, otroci, prijatelji,...

    G0021006Zdravstveni dom Novo mesto je javni zavod, ki izvaja storitve primarnega zdravstvenega varstva in skrbi za nenehno širitev preventivne zdravstvene dejavnosti.

    Na spletnih straneh so zbrani podatki o delu in dejavnostih Zdravstvenega doma, vabljeni pa ste tudi z vašimi predlogi, da še izboljšamo nivo.

     

  • Skrbimo za svoje zdravje po najboljših močeh najprej sami. Ko pa nas boste potrebovali, vedite, da imate po zakonu naslednje pravice:
    1. do dostopa do zdravstvene oskrbe in zagotavljanja preventivnih storitev
    2. do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni oskrbi
    3. do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev
    4. do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe
    5. do spoštovanja vašega časa, obveščenosti in sodelovanja
    6. do samostojnega odločanja pri zdravljenju
    7. do upoštevanja vnaprej izražene volje
    8. do preprečevanja in lajšanja trpljenja
    9. do obravnave ter drugega mnenja
    10. do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo
    11. do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov
    12. do brezplačne pomoči pri uresničevanju vaših pravic
    13. do brezplačne pomoči pri uresničevanju pacientovih pravic
  • Vaše mnenje nam veliko pomeni, zato bomo zelo veseli vsake vaše pohvale, ki nam bo v vzpodbudo, kot tudi pritožbe, ki jo bomo skrbno obravnavali.

    Za enostavnejšo vložitev pisne zahteve lahko uporabite obrazec za pritožbo, na voljo pa je tudi

    REŠEVANJE USTNE PRITOŽBE?

    Ustno pritožbo rešujejo pristojne osebe vsak dan izven ordinacijskega časa (pol ure pred in pol ure po ordinacijskem času) oziroma vnaprej določenem času in sicer najprej vodja oddelka. V primeru, da pritožbe ni možno rešiti na mestu izvora se reševanje pritožbe nadaljuje po hierarhičnem nivoju (pomočnica direktorice za zdravstveno nego ali direktorica).

Kaj je narobe z nami?

Kaj je narobe z nami?

Virtualni poljubi, domači ognjemeti, 100x ponovljeno voščilo “srečn`ga pa zdrauga!”, in da naj bi bilo 2022 boljše od preteklih dveh.

Dejstva kažejo popolnoma drugo sliko že v prvih dveh tednih po Novem letu, kaj še bo, po dosedanjih izkušnjah lahko predvidevamo, da nič dobrega.

Poglablja se prepad med cepljenimi (ovcami) in necepljenimi (ovcami) (op. ovca je poniževalno označevanje za človeka, ki je v družbi zadnje čase ena največkrat uporabljenih žaljivk). Trganje na političnem parketu lahko dobesedno slišimo. Levi, desni, pa tisti vmes. Novi, stari. Že tolikokrat videno in slišano.

Nesramnost, preračunljivost in fanatizem posameznikov zaudarja čez meje na spletu skritih anonimnežev. V mesenem, “tukaj” bivanju pa propadamo. Družba, družine, posamezniki. Elegantno zavite tragedije v številkah statistike. Ko sem na faksu študirala in sem imela kot povprečen meni podoben študent mnogo težav z razumevanjem statistike, je sošolec izjavil modrost, da je statistika matematična veda, ki jo uporabljajo bolj inteligentni za zavajanje nevednih. Eureka!

Dejstva vsakdanjika pa so:

1. Službe postajajo vse bolj stresne, delovniki se raztezajo daleč nekam, v zabrisane meje 8 urnega delovnika, kjer odlično uspevajo samo še brezčutni povzpetniki.

2. Karantene celih razredov otrok se vrste kot perla za perlo na neskončni ogrlici v trgovini “Dajte nam že mir”!

3. Številni zakoni in partnerski odnosi razpadajo, ljudje so prežeti z negativizmom in na nefunkcionalne načine lajšajo svojo nesluteno tesnobnost. Naenkrat se prebudimo ob človeku, ki je poosebljen manipulator, pa tega sploh opazili nismo.

4. Otroci tonejo v odvisniška vedenja, v samopoškodovanje.

5. Nove normalnosti ne oblikuje več znanost, marveč globalizacijski neokapitalizem, neoliberalizem, s poudrajenimi slabostmi in hibami.

6. Mediji sejejo razkol in strah med ljudi. Kdaj ste nazadnje opazili televizijske voditelje z maskami? Vzori?

Pa kam smo prišli?! Nobene sproščenosti ni več čutiti. Ne v službi, ne v trgovini. Še manj v prometu. Nikjer. Prijaznost je bolj kot kdaj koli prej, iskana in zaželena vrednota. A tako malo je je. Dvoje modrosti mi prihaja na misel: Postanite sprememba, ki jo želite v svetu. Po domače povedano – vse se začne pri nas samih. Mi smo pravzaprav edini, ki lahko svobodno odločamo, kakšni bomo kot ljudje. Odločamo se za lastna dejanja, za besede, ki jih izrečemo, za reakcije na dejstva, ki so po malem enaka za vse. In druga je: Človek je svoboden lahko le v sebi in svobodo širi okoli sebe. Zares svoboden je tisti, ki živi tako, da spoštuje in vzpodbuja svobodo drugega (Nelson Mandela).

Kako lepa teorija, vse do danes, ko je teorija postala tudi praksa. V dušo mi je sedla izjava gospe, v njenih sivolasih 70ih letih. Prišla je na prvo dozo cepljenja. Iz bojnih vrst “anticepilcev” (njena beseda). “Kako pa to, da ste vseeno odločili? Kdo vas je prepričal, da ste se odločili za cepljenje?” (zanimanja za izjemnost ne morem izgubiti, deloma zaradi poklica, ki ga opravljam, deloma menda “firbec” spada v žensko populacijo). Njena izjava je bila: “Če je to vse, kar lahko naredim, da se družba reši te norije, je to še najmanj. Če bom pa umrla, bom umrla z zavestjo, da sem skušala narediti nekaj dobrega. To ne pomeni, da me ni strah, sestra. Me je. Nihče ne ve, prihodnost je v vsakem primeru negotova.”

Pod masko sem samo na široko zazijala. Tisto toplo, resnično, kar seže do srca in bi, če bi mogla, shranila v vsak svoj vdih.

V mislih sem na hitro analizirala dejstva: ne, omicron morda res ne povzroča tako številnih težkih oblik prebolevanja. Terja pa bolniške odsotnosti, karantene (več ljudi je doma, kot na delovnih mestih), upočasnjevanje gospodarstva, družbenega življenja. In ko udari omicron v kolektive zaposlenih v zdravstvu, med gasilce, moj Bog, kaj nas čaka?!

Reševalci, ki dobesedno v vsakem trenutku, v vsakem vremenu brezkompromisno stavijo na življenje. Brez deljenja na “cepljeni” in “necepljeni”. Prav tako gasilci. Marsikatera trgovka ohranja dobršno mero mirnosti, ko se kdo sprehaja med policami z masko pod brado – nalašč! Nerazumljivo je, kako konfliktna bitja smo postali. Z zabrisanimi sledmi odgovornosti in občutkom za prav. Sem prva v vrsti, ki bi rada snela masko z obraza, ki bi se rada vrnila v normalne ritme vsakdanjika, vse bolj pa mi je jasno, da smo odpluli daleč na odprto, zlo morje. Upanje mi vsake toliko vlijejo ljudje, kot so sedemdesetletna gospa. Ki se je cepila zaradi upanja in vere v dobro. Dobro se začne z nami. In za to smo odgovorni popolnoma sami.

Zdravo pa srečno. Z masko ali brez. Vsi smo le ljudje s sanjami, z ranami in predvsem z upi v svetlejši jutri.

Prijazen pozdrav iz Zdravstveno vzgojnega centra Zdravstvenega doma Novo mesto

Melita Pollack, dipl. m. s.