ZGODOVINA

Za novomeški okraj je bil izrednega pomena leta 1923 v Ljubljani ustanovljen Higienski zavod. Na njegovo pobudo je bila v Novem mestu leta 1930 ustanovljena državna šolska poliklinika, ki jo je Novo mesto kot vzgojno-kulturno središče s petimi učnimi zavodi že zaradi zdravstvene zaščite učencev nujno potrebovalo. Ko je bil leta 1936 ustanovljen še otroški dispanzer, sta se obe ustanovi združili v Zdravstveni dom Novo mesto (1936), ki je imel svoje prostore v novozgrajeni osnovni šoli.

Ustanova sama je bila locirana v novo zgrajenem in modernim higienskim predpisom ustrezajočem poslopju, kjer je občinska uprava dala na razpolago v to svrho prostor, ki je bil z leseno pregrajo razdeljen v ambulatorij in čakalnico. Za nabavo inventarja (pohištva in instrumentarija) sta prispevala Higienski zavod Ljubljana in mestna občina Novo mesto, ki je krila razen tega še stroške za kurjavo in razsvetljavo. Ostali materialni izdatki so bili iz vsakoletnega državnega proračuna.

Državno šolsko polikliniko je vodila zdravnica šolske poliklinike v Ljubljani dr. Slava Kristan-Lunaček, ki je enkrat tedensko delala v Novem mestu. Leta 1936 je prevzela vodstvo Zdravstvenega doma dr. Anči Konvalinka-Tavčar, zdravnica Zavoda za zdravstveno zaščito mater ter dece v Ljubljani, ki je enkrat na teden službeno prišla tudi v Novo mesto. Od aprila meseca 1931 je bila kot strokovno pomožna moč nameščena v Zdravstvenem domu zaščitna sestra Ana Eržen.
Leta 1940
, ko se je moral zdravstveni dom preseliti v zasebno hišo novomeščana Matka Maloviča, so že potekali razgovori med Higienskim zavodom v Ljubljani in novomeško občino o gradnji novega zdravstvenega doma, do katere pa zaradi druge svetovne vojne ni prišlo.

zgodovina_1

Novo mesto je bilo kulturno-vzgojno središče vse Dolenjske in je imelo 5 učnih zavodov, in sicer: dekliško in deško ljudsko šolo, gimnazijo, meščansko šolo in dekliško meščansko šolo šolskih sester De Notre Dame v Šmihelu. Ustanovitev poliklinike je bila torej zaradi zdravstvene zaščite učencev nujno potrebna. Zdravstveno delovno področje v zdravstvenem domu je obsegalo v glavnem sistematske preglede šolskih otrok in ambulantno delo.
Državna šolska poliklinika je imela tudi svojo lekarno, iz katere je izdajala brezplačno zdravila revnim učencem, premožnejšim pa na recepte.

Druga svetovna vojna in spremembe, ki so nastale po njej (1945.leta)so se odražale tudi v zdravstvu. Po končani vojni, v primerjavi z letom 1939, se je pričel razvoj zdravstva iz skromnih ostankov pretežno privatno organizacijskih oblik osnovnega zdravstvenega varstva ter maloštevilnih javnih zdravstvenih ustanov. Precej zdravstvenega kadra je ostalo na bojiščih, nekaj ga je vzela emigracija, novih kadrov z visoko izobrazbo pa ni bilo. Šele leta 1948 se je število zdravstvenih delavcev približalo stanju iz leta 1939.

zgodovina_2

Razvoj zdravstva je bil močno povezan z novimi povojnimi družbenimi razmerami, z razvojem zdravstvene in zavarovalniške zakonodaje. V letu 1945 so še vedno veljali predpisi iz predvojnega socialnega zavarovanja.
V Novem mestu je večina privatnih ordinacij nadaljevala delo in tudi prevzela nove naloge do ustanovitve javnih ambulant. Z delom je nadaljeval tudi javni zdravstveni dom (ki je bil ustanovljen in je funkcioniral že pred vojno leta 1936). Odgovornost in organizacija je bila v pristojnosti okrožnega in okrajneg ljudskega odbora. Ti organi so nastavljali okrožne in okrajne zdravnike.Iz ambulant in sanitetnih postaj je nastal okrajni zdravstveni center oziroma zdravstveni dom.

Na prehodu iz centralističnega upravljanja zdravstva na samoupravni družbeni sistem vodenja se je formiral ambulantno- poliklinični zavod Zdravstveni dom Novo mesto na občinski ravni. Ustanovljen je bil z odločbo Okrajnega ljudskega odbora (OLO) Novo mesto, pod številko I-II-95-1-55 (1955).

Pozneje, leta 1962, so se pridružile zdravstvenemu domu prej samostojne organizacijske enote zdravstvene postaje (Straža, Šentjernej, Žužemberk) in zobna poliklinika; onkološka postaja pa je bila ukinjena 30.6. 1964.

Reorganizacija osnovnega zdravstva je potekala enotno in organizirano, ločeno po občinah. To obdobje je predstavljalo velik zgodovina_3porast zdravstvenega kadra. Od leta 1952 do 1962 je naraslo število zdravstvenih delavcev v osnovni zdravstveni službi v občini Novo mesto na 64. Spreminjala se je tudi struktura zaposlenih v osnovnem zdravstvu, saj so prihajali iz medicinskih fakultet in zdravstvenih šol predvsem novo izobraženi zdravniki, zobozdravniki, medicinske setre, zdravstveni tehniki in drugi profili. Po letu 1961 je prišlo do večjega sodelovanja med občinskim zdravstvenim domom in regijsko bolnišnico v Novem mestu. Programi dela in proračuni so se usklajevali na regionalnem zdravstvenem centru in komunalnih zavodih za zdravstveno zavarovanje.